V zadnjih desetih letih mi je življenje večkrat zamajalo tla pod nogami. Prišli so trenutki, ki jih nisem načrtovala, in obdobja, ko sem morala na novo poiskati svojo smer. Propad podjetja, v katerem sem bila zaposlena, je pomenil konec pomembnega dela moje poklicne identitete in začetek povsem nove poti. Veliko sem morala zgraditi znova. Ni bilo vedno lahko in tudi ne takoj jasno, kako naprej.

Prav te izkušnje so me vračale k sebi. K vprašanjem, kaj mi je zares pomembno, kaj je v moji moči in kam želim usmeriti svojo energijo. Sčasoma sem se naučila, da mi ni treba vedno poznati celotne poti. Včasih je dovolj, da zaupam sebi in naredim naslednji korak.

Odpornost je zame ena naših največjih notranjih moči. Morda celo naša supermoč. Ne zato, ker bi nas obvarovala pred težkimi trenutki. Ti so del življenja. Ko svojo odpornost krepimo, pa se z njimi lažje soočamo, bolje poznamo sebe, lažje sprejmemo novo realnost in jasneje prepoznamo, na kaj lahko vplivamo.

Odpornost ne pomeni, da nikoli ne pademo. Pomeni, da aktiviramo svojo notranjo moč, ponovno vstanemo in z več zaupanja vase, bogatejši za izkušnje, nadaljujemo svojo pot.